Še vedno vihar

Gregor: »Nova Jugoslavija edina možnost: na mojo žalost, na mojo skrb! Kajti spadam semkaj, in semkaj me od nekdaj vlece, samo tukaj sem bil srecen, ce sploh. Moje srce je v Podjuni. Nova Jugoslavija je samo zadnji izhod. Pa je res? Ne, kajti ce bi zapustil Podjuno, bi šlo naše posestvo, naša nepremicnina, naše gospodarstvo po zlu. Nemalo nas že poseda spodaj ob milem Jadranskem morju, v Kopru, lepem Piranu, Portorožu, Ankaranu, in – se jim toži po gozdovih in snegu tod, najpristneje! V potrebi so, potrebni tukajžitja – kakor se je moj brat Benjamin nekoc oglasil iz tundre: >Vsaka duša hrepeni po povratku domov.< Naše vecno podjunsko domotožje – kako sem ga sit, tega domotožja. Pa vendar se ga ne znebimo, nikoli in nikdar. Kajti tukaj smo doma, ne onkraj Karavank, ne v Sloveniji, ne v Jugoslaviji, ne ob Jadranu, ne v Piranu. Doma smo tukajle, tod v Podjuni, med Svinjo in Peco, v naši Koroški.